Porodna zgodba – porod doma – januar 2020

Za porod na domu sem se odločila davno preden sem zanosila. Navdahnile so me knjige Vladimirja
Megreja, ki so opisovale tudi blagodejni vpliv in vez naravnega rojstva otroka na kraju, kjer kasneje tudi
živi. Predstavljala sem si, da bom rodila doma ali v naravi sama s partnerjem.
Ko sem zanosila, sem svoje želje najprej partnerju in ga s svojo srčno željo spravila v veliko stisko. Na to
temo sva se sporekla, saj si on ni želel ne poroda na domu, ne tega da bi bila brez pomoči samo z njim.
Vztrajal je pri tem, da on ne želi bit edini, ki je z mano ob popadkih, neasistiran porod doma je
kategorično zavračal. Ker je že imel dva otroka in je že bil prisoten pri porodu v porodnišnici, me je svaril,
da porod ni tako enostaven, da to traja, da je vse krvavo in da on se na to ne razume dovolj, ker je
strojnik. Pomagati kravi pri porodu pa ni isto kot svoji ženski. Predlagal je, da raje izbereva porodnišnico,
ki je od naju oddaljena pičlih 15min. Tja pač grejo vsi ostali, ravno tako bo vse v redu, mi je obljubljal.
On bo zraven in to je to.
Moja nosečnost pa je potekala med epidemijo koronavirusa v letu 2020. Zaradi ukrepov pred virusom so
prisotnost partnerja pri porodu kaj kmalu prepovedali, prepovedali obiske, zaprli postojnsko babiško
hišo, prepovedali sploh prvi spoznavni obisk porodnišnice, prepovedali so tudi porode na domu.
Nisem vedela kaj bo iz tega, saj so se stvari v državi čudno odvijale. Sestra, ki je tudi rodila v epidemiji,
7m pred mano, je rodila v Jesenicah in bila z naravnim potekom poroda pri njih zadovoljna. Ona je mela
dulo ob sebi le telefonsko, saj ostalo ni bilo dovoljeno. No, mogoče je tudi to skrajna opcija, sem si
mislila.
S partnerjem sva medtem sprejela začetni kompromis, in sicer da asistiran porod na domu oba
spoznava. Noben od naju namreč od tega ni imel pojma. Skupaj sva šla na babiški pregled k zasebni
babici iz Postojne, ki ima licenco za porode na domu. Babiški pregled je bil čisto nekaj drugega kot
ginekološki. Prisotna je bila tudi njena doula. Veliko smo se pogovarjali, tako da sva bila tam kar 2h.
Vse skupaj se mi je zdelo čudovito, imela sem zelo lep občutek, počutila sem se podprto in z veliko
novega znanja. Partnerju, ki z mano pri ginekologinji sploh še ni bil, saj so tudi tam prisotnost partnerja
prepovedali, je bilo všeč. Izvedela sva tudi, da so porodi na domu ponovno dovoljeni. In to ravno od
mojega rojstnega dneva dalje. Doula me je kasneje poklicala še telefonsko, bilo mi je res lepo govoriti z
nekom, ki se mi je posvetil, o meni in moji nosečnosti.
Vseeno pa se nisem mogla odločiti. Babica mi je bila 1a, ostali pa so mi dvomi glede doule. Doula, ki je bila v paketu z babico za porod na domu, je bila namreč precej starejša od mene, vizualno je izgledala prav čarovniško, absolutno pa je bila zelo izkušena in polna znanja. Vseeno mi ni kliknilo, da je to to. Ker se nisem mogla odločiti za to kombinacijo, rečeno pa mi je bilo, da je mogoč samo komplet doula in babica, sva odšla na pogovor še z drugo babico in drugo dulo, ki sem jo spoznala že na začetku nosečnosti.
Z njo sem se že pogovarjala, beseda nama je tekla, ni bilo generacijskega preskoka, zdelo se mi je da
blagodejno in pomirjujoče vpliva name, počutila sem se, da sem lahko iskrena in da nimam zadržkov, ko
govorim z njo. Po koncu tega sestanka sva bila odločena, da vzameva ta par.
Vendar, sem si glede babice premislila, saj sem izvedela, da nima licence in da mi ne bo izdala računa.
Oboje se mi je zdelo pomembno, saj sem si želela da bo registracija rojstva otroka potekala brez težav
kot tudi normalen transfer v porodnišnico, če se porod na domu zakomplicira (brez kakih skrivancij kdo
je babica).

Udeležila sem se klasičnih priprav na porod s strani porodnišnice Postojna, ki so v tem času potekale
spletno. Niso se mi zdele najbolj navdihujoče, vseeno pa sem izvedela dosti novega.
Razmišljala sem o različnih porodnišnicah in ali je to sploh prav opcija zame. Bolj kot se zadeve z
epidemijo zapletale, bolj je postajalo neverjetno, da bi sama brez partnerja rodila v porodnišnici.
V tem času sva se s partnerjem odločila za porod na domu. Izbrala sem svojo doulo Zanjo sem se sama
odločila, kar mi je bilo pomembno. Babice še nisem imela, želela pa sem si to prvo. Kontaktirala sem še
nekaj drugih zasebnih babic, ki pa so bile zasedene, na porodniški ali pa niso želele tako daleč. Potem
sem nad vsem skupaj malo obupala, saj sem vedela da je babica obvezna, jaz pa je nisem imela.
Pri končni zagotovitvi babice za porod na domu mi je pomagala prav doula, ki je posredovala in se vse
zmenila tako, da sem pri prvi babici dobila nadomestno babico, ki je bila še prosta. Potem sem poleg
doulinih obiskov na domu začela še z babiškimi obiski. Izbrala sem, da vsaka prihaja ločeno, lahko bi pa
tudi skupaj. V nadaljevanju sem se odločila, da preglede namesto pri ginekologinji opravljam pri babici,
saj so neprimerljivi z ginekološkimi. Pregledi pri babici so potekali na domu, najprej 1x na teden proti
koncu nosečnosti pa pogosteje. Doule po situaciji, ko je bilo vse formalno urejeno, do poroda glede same
nosečnosti nisem potrebovala, saj nisem imela nekih strahov in se mi ni zdelo da kaj posebnega
potrebujem. Se je pa moje mišljenje čisto obrnilo in se spremenilo na porodu in po porodu, ko se mi je
zdela doula nepogrešljiva. Pomenila mi je več kot babica.
Moja nosečnost je potekala povsem brez posebnosti do silvestrovega 2020, to je do 40t, ko so me začele
boleti ledvice. Zaradi tega sem se na praznik 1.1. obrnila na porodnišnico Postojna, da preverijo kaj je z
njimi. Poleg uz ledvic, so mi opravili še ctg, čeprav ga še nisem imela in sem ga tudi tokrat zavrnila, saj je
bilo z otrokom vse normalno, le mene so po silvestrovanju bolele levice. Ledvice so bile povečane,
povedali so da se to med nosečnostjo zaradi lege otroka lahko pogosto zgodi. Otrok je b.p. kot sem jim
povedala že sama. Seveda so hoteli opraviti še vaginalni pregled, pa nisem pustila, tako da so odnehali.
Ideja poroda na domu jim nikakor ni šla skozi. Med rutinsko obravnavo so me večkrat in z obeh strani
vztrajno prepričevali naj rodim pri njih, da zagotavljajo naraven porod, da sem prestara za porod na
domu, da s takimi ledvicami poroda na domu ne priporočajo itd. Glede na to, da me v tej edini izkušnji z
njimi niso niti najmanj slišali, da so mi kljub zavrnitvi ctg-ja le-tega vseeno opravili, mi porod v
porodnišnici ni več prišel na misel, saj bi bilo teh raznih kršitev in nežnih večosebnih posiljevanj z nečim,
s čimer se ne strinjam oz. zavračam še mnogo več, samo za to ker je njihova praksa pač taka (drugače ne
more biti) in ker je račun zavarovalnici na koncu zaradi vsega tega višji.
O tem kako sem v zadnjem tednu sem redno obveščala doulo in babico. Prišel je dan PDP, vendar se ni nič zgodilo. Dan kasneje je partner uredil še zadnje formalnosti s svojim novim s.p-jem zaradi koriščenja
očetovskega dopusta. Ta dan sem bila kljub bolečim ledvicam res dobre volje, pelo se mi je, odločila sem
se za priklic otroka. Ne vem ali sem jaz priklicala otroka ali je on mene spravil v tako dobro voljo.
V topli banji sem poslušala in pela vse meni ljube ljubeče pesmi na to temo in mislila na dete. Preden
sem šla spat, me je začel boleti trebuh, kar nisem pripisovala dogajanju glede poroda. Sem pa zatem
opazila, da krvavim, ob bolečini so bili prisotni tudi nekakšni trebušni krči. S partnerjem sva zaključila, da
gre za ta famozni čep, ki ga sicer nisva videla. Javila sva ga babici in šla spat.
Spanje mi zaradi bolečin v trebuhu nikakor ni šlo od rok, zato sem šla barvat slike porodnih afirmacij, ki
jih še nisem končala. Bilo je malo pred 1h ponoči, ko sem krče prepoznala kot popadke saj so bili ritmični

s popuščanjem in naraščanjem, šli so od spodnjega dela trebuha gor. Ob 1:30 sem jih začela meriti z
različnimi aplikacijami, trajali cca 1.5 min z 2min razmika, kasneje pa je bil razmak do 3 min. Niso se
stopnjevali ne v moči ne v pogostosti, hvala bogu, saj so bili že tako izredno gosti, tako da se kaj dosti
počivati ni dalo. Poskusila sem še z banjo, da vidim ali bodo ponehali, vedar niso. Banja mi ni čisto nič
pašala. Vstala sem, zbudila partnerja, ki sem ga rabila, da je bil med popadkom z mano. Ko je videl da gre
zares, je želel uredit več stvari, vendar mu nisem pustila odditi, saj sem rabila, da je ob vsakem popadku
zraven. Med popadki me je držal za boleče ledvice in mi delal reiki. Ob 2:15 sem poklicala doulo in babico.
Z obema sem se slišala še dvakrat vsake pol ure, zatem je doula rekla, da kar pride. Okrog 4 ure ponoči je
že bila pri nas. Kasneje je prišla še babica.
Moram reči, da sem si porod predstavljala nekako drugače. Predvsem pa, da bo vsega hitreje konec.
To je bil čisti maraton, saj so ti gosti popadki na 2 min trajali od 1 ure ponoči pa vse do 14 ure. Po urah in
urah akcije sem bila čisto izčrpana. Ves ta čas nisem jedla, saj so bili non stop popadki in ni bilo kdaj
počivat. Močno me je tiščalo lulat, kar mi nikakor ni uspelo. Kljub temu sem pila, saj mi je pašalo.
Limonade sta mi pripravljala partner in doula. Partner je bil skozi nekje blizu ob meni in ob mojih ledvicah.
Doula tudi. Če je ni bilo, sem jo klicala k sebi. Z mano je ure in ure pela vsak popadek. Herojka, če
pomislim, da ni bila na istih hormonih kot jaz. To petje popadkov mi je zelo pomagalo, da bolečine nisem
čutila. To je odlično delovalo za prvo vrsto popadkov. Ko so se začeli tisti drugi iztisni, pa petje ni več
pomagalo. Dolgo krčenje navzdol, ob katerem mi je bilo slabo.

V teh urah krčenja sem probala vse položaje, ki so mi odgovarjali, v nobenem se ni pospešilo.
Predstavljala sem si, da bo visenje na rebozi iz droga pomagalo, pa ni. Imela sem tudi porodni bazen, ki
sem si ga želela, vendar mi nekako ni odgovarjal, saj sem rabila pokončno držo. Bazen pa je bil plitev in je
bil mišljen za ležanje na robu in počivanje. Na prigovarjanje udeležencev sem ga nekaj koristila. Ko je
napočilo jutro, je bila situacija glede rojstva čisto ista, jaz pa utrujena. Na uro raje nisem gledala. Kmalu
je tast pripeljal nekega mehanika, ki se je v delavnici pod nami lotil popravila traktorja. Spodaj sta
hrupno nabijala onadva, zgoraj sem rojevala in se ob popadkih oglašala jaz. Odnehal je mehanik in šel
domov. Potem je bil spodaj mir. Jaz sem imela pred sabo še nekaj dolgih ur, dokler otrok ni bil
pripravljen. Jaz pa sem našla pravi položaj. Pručka. Rodila sem sede na trdni leseni pručki. Partner je bil
moj naslon.
Porodni mehur se je odprl šele takrat pred rojstvom, voda je počasi kapljala, videli so se lasje na glavi.
Potem pa se je Luca kar rodil v dveh iztisih. Babica in doula sta rekli, da gre za fetal ejection, ki mu še nista
bili priča. Popadki so se takoj v momentu končali. Končno sem lahko počivala.
Najinega dečka je dolgo pestoval oče, ki je čez še bolj dolgo dolgo časa prerezal popkovino. Jaz pa sem
se spočila. Ko sem dobila dete k sebi, se je takoj prisesalo. Vmes so mi večkrat predlagale še iztis
posteljice, vendar dolgo vsaj kako uro nisem bila za. Ko sem se spočila in potisnila, je prišla ven v enem
iztisu. Doula in babica sta naredili odtise posteljice, pospravili vse od poroda in dali prat, jaz sem dojila.
Bila sem sila utrjena, sila vesela da je vsega konec, sila srečna, da mava malega fantka.
Ime sva mu dala Luca in sicer na 21.dan po rojstvu na dan fotografiranja.
Po porodu sem bila dolgo fuč, raztrganina 2. stopnje in nekaj je bilo z rokami, tako da otroka nisem
mogla dvigovati. Res sem počivala po navodilih, moje sanje so bile dolgo črnobele preden so postale
barvaste. Vmes je vse delal atko. Babica in doula sta večkrat prišli na poporodni obisk. Bilo mi je lepo.
Potrebovala sem te obiske, saj nova vloga 24h mati ni enostavna. Ko se je to obdobje končalo, sem

poklicala patronažno sestro. Če bi bila sama dovolj pri močeh za nego otroka, je nebi, tako pa sem želela
pomoč za partnerja. Patronažna je bila bolj za besede in nadzor kot za dejanja in z njo nisem bila
zadovoljna. Je nisem več poklicala za nobeno stvar.